Dinozaver razmišlja

Še majčkeno se bomo pomudili pri teh efemernih televizijskih zadevah. Še huje: pri včerajšnji P1ram1d1. Neprijetno me je zbodlo, kaj zbodlo, do živega z žarečim železom, da sem zbesnel, skočil iz gugalnika, copati z nog, odeja s kolen, pena z ust, besedičenje treh sicer zame povsem nepomembnih ljudi, za marsikoga - vsaj za tistih nekaj sto ali tisoč glav, ki so z glasovanjem prispevale k nadaljnji prosperiteti nacionalnega telefonskega operaterja - pa najbrž relevantnih, če ne že kar role modelov.
Debata je šla v nevarni smeri vrednot, kriterijev in spoštovanja pravil, v tem primeru cestnoprometnih predpisov. Vsi trije pretendenti so v neprijetnem (za tako oddajo) soglasju zatrjevali, kako dobri, previdni, preudarni in varni vozniki so. Špela Grošelj je šla najdlje in vehementno zatrdila, kako ji avto čisto nič ne pomeni. Njen avto je slab, ima "švoh motor" in torej ni nobene možnosti, da bi s takim avtom, s tem ubogim puntom lahko kršila predpise. Več kot 130 menda sploh ne potegne, je še trdila Grošljeva. Pavle Rupar je sicer priznal, da je ravno od včeraj lastnik novega passata, ampak samo zato, ker pač nima več na razpolago službenega avta. Ženinega pa najbrž tudi ne more kar tako vzeti. Kot bogaboječ in pošten človek seveda nikoli ne krši pravil. Kaj drugega tudi nismo mislili. V isti rog je zatrobil tudi Bojan Požar, spet z argumentom, da je službeni freelander, ki gre le malo hitreje od Špelinega fiata, kakih 160, tako okoren in počasen, da bi bilo smešno pomisliti, da lahko z njim vozimo divje, neodgovorno in mimo predpisov.
Pa ja, Slovenci smo po defaultu dobri vozniki. To nam je v krvi. Ker imamo veliko avtomobilov, smo dobri z njimi. Eni narodi so dobri za konje, Mongoli recimo, mi pa smo dobri za avtomobile. Tudi sam sem tak. Imam strašno slab avto, twingo, "za ženske in pedre", nič mi ne pomeni, raje bi imel recimo eno ornk kitaro za isti denar. Tak avto ne gre več kot 140. Preverjeno. Vsi me prehitevajo.
Seveda pa je tak avto ravno pravšnje orožje, če recimo spijem dovolj, da postanem zadrt in nasilen, ali pa imam samo slab dan. Kaj mi tak švohcen avto omogoča: lahko se grem peljat skozi naselje, kjer je omejitev 50 ali manj, v tretji brez problema dosežem 80 ali 100. Močnejši sem od vsakega otroka, pešca, mame z vozičkom, babice z berglami, kolesarja in celo mopedista. Z malenkostnim prikrojenjem pravil postanem serijski morilec. Imam svojih 5 minut. Res je, da se mi na avtocesti vsi smejijo, ko padejo mimo mene (vključno s Heleno Blagne, ki po lastnih besedah vozi "agresivno, a varno"), ampak v naselju, celo na parkirišču, sem taglavni pizdun!
In če kdo kdaj kaj sikne, kak pešec, da ne rečem kolesar, mu lahko mirno vržem v obraz: VOZI SE Z AVTOM, PEZDE!!!
In vsak pameten in preudaren slovenski voznik mi bo pritrdil. Ne verjemite statistikam. Statistike o prometni varnosti so del velike zarote, katere cilj je, da bi Slovenski narod oropala njegovega največjega zaklada: avtomobila. Tako, kot so Indijancem vzeli zemljo, zlato in črede. No, zdaj smo mi na vrsti.
In potem gledam te pokončne in samozavestne, sebe polne ljudi, ki mirno lažejo drug drugemu in sebi v fris. Pa kaj je to z nami, kakšna je to narodova psiha?!? Narod patoloških lažnivcev, noben kriv, vedno z enim očesom čez ramo, če se slučajno ne bliža gospodar in potem narediti angelski obraz, se potuhniti, eskivirati šibo...

Vaš Dinozaver