Usuvajo se tsedeji

Poleg včerajšnjega impulzivno in pod vtisom kupljenega Wibuteejevega "Sweet Mental", poslušam še dva danes prispela: "Vaughan and Violins" Sarah Vaughan (1958) in digitalni ponatis kompilacije "Disco Gold" (1975) z osmimi manj znanimi med manj znanimi komadi, ki jih je zmešal Tom Moulton.

No, Wibutee so se mi res prilegli še enkrat, dokler komadi še piskajo v ušesih od včeraj. Na sobni jakosti in v studijski kakovosti so mi res všeč, no, kaj čem, če so se mi včeraj zdeli kot mešanica Green Day, Zorna in kakega new wave benda globoko iz 80-ih, mi danes zvenijo kot Miladoyka Youneed (sej se tko piše, ne?)...


Sarah Vaughan sicer ni moja omiljena jazz diva (naj mi bodo odpuščene pregrešne besede), ampak stare stvari, preden se ji glas (po mojem že v šestdesetih) za moj okus neprijetno odebelil, stare stvari so mi všeč. Tale album je bil posnet pod vodstvom Quincyja Jonesa v Parizu in je lepo in bogato orkestriran. Hja, no, skoraj se lahko kosa z "What a Diff'rence a Day Makes" Dinah Washington.


Disco Gold.... kaj naj rečem.... fini komadi za dušo in telo, za hec in veselje, za meh in smeh, za strice in tete, za babice in dedke, za slončke in avijončke in pande, kenguruje, kozoroge in mehke droge za posebne naloge. Napedenal jih je Tom Moulton (še par linkov tule, tule, tule, tule in.... tule!). Plesala sva celo noč, nato sem poklical na pomoč, ker mi zmanjkuje prostora na disko polici in bom moral stlačiti tole stlačenko med.... hmmm.... Isaaca Hayesa in Jean Knight? O, groza! O, škandal!