Plehkopis nedeljskega poprdneva

Kot rekši: ubral sem jo na Golovec (o, naš Lepi!...) in nikjer nič ministrov, nič županov, zato pa psov, kakcev in človečkov vse polno. Za kratek čas sem si v ušesa spuščal Brahmsovega 2. klavirskega (Buchbinder/Harnoncourt) in to dvakrat naokoli. Ne bom pretiraval, če rečem, da je bil BRAHMS NAJVEČJI. Po včerajšnjem koncertu Gombačevega krožka se me je polotila manjša reakcija. Namreč. Blaž Pucihar je napisal krasne priredbe tastarega Bacha in Gombač/Pucihar/Golob/Levačić so jih suvereno odpičili - kakor pritiče tem mojstrom. Na moje veliko veselje ni bilo pretiravanja s svingom, ker itak vemo, da bi Bach danes hodil h G@j0tu na đem sešne (itak!), čutim pa se dolžnega opomniti na majhno (zelo majhno) možnost, da bi bil star akademski prdec, ki bi zlival žolč in gnojnico all over popularna kultura. Na trenutke je aranžer nadel Bachovim skeletalnim tvorbam obleko vredno samega Debussyja (Debussy je bil NAJVEČJI!), čeprav bi me bolj izvedeni verjetno popravili, da Billa Evansa. Meni se je zdelo pa nekako Karelmarija Weberjansko. Te reference so prava kuga!!! Prekleta glasbena zgodovina!!!
Če se vrnem k svojemu prozaičnemu izprehodu gozdnemu, bil je v istini prozaičen in tudi kratke sape. Ob povratku sem zvrcnil Smrekarja nekako z iste nadmorske višine (11. nadstropje), misleč, da se bom smel povabiti na kratek obisk in morebitno razširjanje muzikalnih obzorij, pa nič odgovora. Verjetno je bizi, ko se odpravlja v Litvo ta torek delat nek teater.
Prišedši domov sem si ponudil nekoliko Kinga Tubbyja (Foundation of Dub) in ne smem pozabiti omeniti, da je bil King Tubby NAJVEČJI. Ahhh! to šuštenje činel, ahhh! to mljaskanje kitar...