Nato se spomnim samo še teme...

...in nabreklih prstov roke, ki je stiskala moj falus ob nespodobni uri, iz kuhne, fuj, že golaž seka, rdeče jutro, skoraj še črno in hlad se lepi na podplate, ampak sanja! pri lasulji svetega Amadeja prisežem! tako živa! tako stvarna! beštija nemarna, seski rumeni in lasje do tal, šipek, divje rože, s težko sapo se kobalim po taktu sarabande, napol buden Priap, preščipnjen, napol v megli, napol v Luči, a ona! več njih! gladke kot bombončki, ni dlake na jeziku, ne kje drugje, zdaj crescendo butne izza bukve, stresem se, a gre skozme, dovolim, po nasvetu Vrhovnega, iz lubja se trgajo violine, gosi nespodobne, orjaške bele riti, a tako lahkih nog, kot sem jaz težkih, mehur je poln, da kar žari, poln kot maternica, piva in kamenja, scat bo treba, mati mila, je čas, je sila!