Sinoči okrog 21. ure sem legal k počitku ob glasbi našega velikega skladatelja in kroničnega pijanca Jurija Friderika Handla.
Tri ali štiri stavke globoko v njegovo veličastno Glasbo na vodi me je začelo obhajati nekaj kakor razmišljanje. Začelo se je s klicem lovskih rogov na začetku 3. stavka, s tem raskavim, rahlobronastoožganim tonom starih rogov - brez ventilov, te navlake industrijske revolucije. Tu moram omeniti, da je moj izbor magnificentne muzikalne kreacije Glasbe na vodi omejen ekskluzivno na izvedbo Trevorja Pinnocka in njegovega sestava The English Concert, ki proizvaja zvok na replikah zgodovinskih glasbil, ali, prozaično rečeno: neki tle drajsa po črevih pa čist fovš zveni.
Tok moje misli je z rahko erekcijo stekel v smeri, ki jo je evociral prej omenjeni zvok in sicer se mi je ponudilo vprašanje določene kompleksnosti. Ki ga tule navajam:
Kako primerjati dojemanje pogleda na gričevnato gozdnato predpoletno pokrajino z vidika:
- moža zgodnjega XVIII. veka, starega okrog 30 let, povprečnih razsežnosti, v trenutku obravnave sedečega na nekoliko zadihanem rjavem konju, stoječem na obronku manjše vzpetine, gledaje na zahod, na nekoliko položno področje, izmenoma poraščeno z listnatim gozdom in nizkim grmičevjem srednje gostote, vmes pa so v navidezno neurejenem vzorcu razporejeni travniki in polja, pogled v smeri srednjevelike kamnite hiše z dimnikom, iz katerega se suklja rahel bel dim, kar nakazuje pripravo kuhanega obroka za manjšo družino. Ta hiša je njegova in v njej prebiva poleg 4 otrok mešanih spolov, kuharice, hlapca in sobarice, njegova soproga.
- mene, se pravi moža zgodnjega XXI. veka v realni situaciji nahajanja v gozdu, se pravi: na poljubni točki na trasi nerednega popoldanskega sprehoda v lepem vremenu, ponavadi v nedeljo, ni pa nujno, na najbližjo z mešanim gozdom poraščeno vzpetino, kar bi znal biti Golovec, jugovzhodno od izhodiščne točke.
- mene, se pravi taistega, v imaginarni situaciji sanjavega blodenja oz. observacije imaginarnega gozda, neumeščenega v prostor/čas.
2 komentarja:
Pa jaz tega ne vem, no. Jaz sem preprost človek.
(Kdo pa sem. Mislim de jensko.)
Tudi jaz preprost človek. Le včasih zapleteno mislim. V najslabšem pomenu. Pogosto.
Objavite komentar