Kot je bilo nekje zabeleženo, sta se včeraj okrog četrte popoldanske ure Sosed in Njegova vklinila. Predvidevam, da na kuhinjski mizi ali pultu, od koder se je nekaj z ropotom skotalilo na tla. To je takorekoč vizavi mesta, kjer ta hip sedim in tole pišem. Vmes je tanka stena, ki je dovolj prepustna za zvok, da dopušča oceno o intenzivnosti in trajanju koitusa. Bila sta zmerno glasna in ne predolga. Optimalno pred kosilom. Simpatično. Težava je v tem, da mi trenutno stanje duha preprečuje, da bi njuno početje spremljal neobremenjeno in ležerno, še več, na živce sta mi šla. Iz tega izpeljujem prvi današnji nauk: nikoli ne sédi k računalniku v tišini.
Moja reakcija je šla do te mere, da sem zapustil prostor ob rahli hiperventilaciji. Po približno petih minutah so zaropotali lonci, zašumel tuš in razmere so se umirile. V izogib morebitni ponovitvi neprijetne izkušnje sem apliciral Milesa Davisa (Bitches Brew z istoimenskega albuma, 1969). Kaj poslušam, ko slišim Milesa? Vprašanje se morda posvečenim zdi neumestno, ampak mene obhaja dvom vsaj trikrat na leto. Bitches Brew je dokaj varna izbira. To ploščo poslušam dokaj redno zadnjih 15 let in lahko s precejšnjo gotovostjo trdim, da mi še nekaj let ne bo jasna.
Večino ostalih stvari, ki so nastale pred in po tem albumu, lažje opredelim. Ampak Bitches Brew je enostavno šprudl. Oziroma ne-enostavno. Šprudl so tudi stvari tik pred tem (za primerjavo poslušam albuma Nefertiti in Water Babies iz let 1967 in '68 - prisrčna hvala Galu, ki me je navlekel na te stvari, začenši z Miles Ahead....), kjer se Milesov drugi veliki kvintet levi iz hard bopa v free/post bop (karkoli že to pomeni), a še vedno konsistentno svinga v črnih frakih. In šprudl so nedvomno stvari, ki so sledile ustvarjalni eksploziji poleti leta 1969, ko je Miles spremenil studio v lab-oratorij (skupaj z nenadomestljivim producentom Teom Macerom) in se v burnem enoletnem zakonu z ikonoklastično divo funka Betty Mabry (Davis) prelevil v pop ikono, z džinsom, usnjem, "platformami" in ostalimi nujnimi pritiklinami. Kasnejši (zlasti koncertni) albumi so strašljive (freaky) kakofonične groovy abstrakcije, ampak s svojo konsistentnostjo delujejo skoraj pomirjujoče in varno. Vsaj meni. Bitches Brew pa je črna luknja temnomodro-zelene barve, z nekaj rumenimi vlakni, včasih pa deluje tudi kot z mahom obraščen kotel črno-rdeče kave, iz katere sika moder dim in govori: pejt stran, pejt stran...
V tem trenutku sem se zavedel, da spet tipkam v tišini, ker se je kdove kako dolgo nazaj že odvrtel Man-Child Herbieja Hancocka. Spomnim se prvih dveh komadov, potem pa nič več... Sosed in Njegova sta verjetno zunaj. Saj ne bo zamere, če poslušam še enkrat vse skupaj?
10.12.06
Kaj poslušam, ko slišim Milesa Davisa?
Vaš Dinozaver
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
11 komentarjev:
Kar se tiče Davisa in tega albuma, ki ga omenjaš, ne poznam in "nč ne štekam, ampak ziher je kul."
Kar se tiče soseda Petra in njegove - ma ziher je tud ona Petra - maybe they're into threesomes. Hej, mogoče pa lahko postaneš njun najboljši sosed.
Malo več treznosti pri špekulacijah, prosim.
Kaj, da ni Petra? Ma dam roko stran, če ni! Njeno.
Očitno imaš insajderske informacije.
Pred časom sem poslala v vašo rubriko Pinja Svetuje vprašanje, kaj napisati oz. narisati dvema deklicama v spominsko knjigo. Ogorčena sem, ker še zmeraj nisem dobila odgovora.
Upam, da niste pozabili name. V pomoč pri reševanju zagate vam prilagam dva primerka zapisov iz zadevnih spominskih knjig. Zaradi varovanja neosebnih podatkov, so vsa imena spremenjena v "Petra".
"Marsikatera ženska bi oblekla lahko obleko, ko bi jo le lahko spravila nase."
Za Petro od Petre
"Vs od sošolke Petre. Ta zvezdica in piščanček prinašata srečo. In upam da boš imela petke in šterke. Veliko ospeha, pridmosti in veselja."
Petra
Kaj svetujete?
Odgovor tule.
Se opravičujemo, ker je bil objavljen pod vprašanjem in ne na kakem manj logičnem mestu.
Opravičila ni, ampak naj bo.
Hvala za napotke glede risanja. Kaj pa jima naj napišem? Rada bi kaj takega, saj veste, lahkotno globokega, univerzalno neveljavnega, praktično abstraktnega...
Meni zadnje čase zelo ljub izrek kuhinjske filozofije gre takole:
PRIČAKOVANJA SO VEDNO DOBRA, ČE SE LE NE URESNIČIJO
De jensko obstaja knjiga Dogodivščine drekca pekca in pukca smukca (Dim Zupan). Mogoče kakšno besedilo iz tam?
Dinozaver, dober izrek, hvala. Kinky, nedelja je, knjižnice so zaprte, jaz pa sem obljubila, da jutri vrnem spominske knjige.
Nazadnje sem se vseeno odločila, da bom punčkama namesto s kakci, tortami in kuhinjsko filozofijo postregla z veliko debelo lažjo. To imamo itak vsi najrajši.
Debela la la laž je boljša od bele la la laži.
Okusna in zdrava, za duhovno in telesno rast malih deklic - nenadomestljiva!
Objavite komentar